Kaj je coaching?
Slovarji nam pri pojasnjevanju coachinga ne pomagajo veliko. V slovarjih piše trening. Pomembno je vedeti, da angleško govoreči narodi ločijo vsaj dve vrsti treninga: training in coaching. Prevoda obeh v slovenščino sta enaka: trening (več o tem najdete v tem članku). Lahko pa rečemo, da tudi pri nas ločimo različne zahtevnosti treningov: trening za začetnike, zahtevnejši trening itd.
Razmejitev trenerja in coacha je precej nejasna. Pogosto je to ista oseba (recimo v amaterskem športu), pri nas pa so itak vsi (dobri) trenerji oboje.
Poenostavljeno rečeno, coach nadaljuje delo trenerja. Najpomembnejša razlika med trenerjem in coachem je v odnosu do udeležencev procesa. Coach zelo dobro pozna vsakega od članov svoje ekipe – ukvarja se tudi z njegovo motivacijo in njegovim samozaupanjem. Coach tudi med posameznimi treningi (ko ni z njimi) razmišlja, kako bi jim pomagal pri napredku.
Podobno je pri neformalnem izobraževanju: povprečen izvajalec usposabljanj (trener) usposablja (trenira) veliko udeležencev in se jim praviloma posveča le v času usposabljanja. On pač izvaja program v skladu z učnim in terminskim načrtom, udeleženci pa “prihajajo in odhajajo”. Pri spopolnjevanjih (coachingih) pa je drugače. Udeležence je potrebno bolje spoznati (kaj jim gre dobro, kje imajo težave, zakaj imajo težave) in prilagoditi proces (coaching) njihovim potrebam.
Če v športu coach trenira ekipe in posameznike, coaching v ostalih dejavnostih vedno bolj razumemo kot delo s posameznikom. Nekateri izvajalci coachinga sicer ponujajo tudi skupinski coaching, vendar o tem kasneje.
Kakšne dejavnosti lahko poimenujemo coaching?
Če razumemo coaching kot nadaljevalni ali zahtevnejši trening (spopolnjevanje), potem je uporaba termina coaching zagotovo smiselna za pomoč posamezniku pri spopolnjevanju veščin (za razvoj novih je potrebno usposabljanje – trening).
V poklicnem in osebnem razvoju ljudi je takšen coaching zelo pogost. Recimo izboljšanje veščin javnega nastopanja, pogajanja, pisanja odločbe po ZUP-u ipd. Vsi so se že udeležili kakšnega usposabljanja ali pa so se učili iz lastnih izkušenj. Zdaj pa si sami želijo spopolniti svoje veščine ali pa to želijo njihovi nadrejeni. Dober coach jim pri tem pomaga.
Izvajalec takšnega coachinga je torej strokovnjak. Če analiziram svoje dosedanje kliente, ugotavljam, da so skoraj vsi iskali strokovnjaka za tisto, kar jih zanima in pričakovali odgovore, napotke, usmeritve, nekateri tudi začetni trening (usposabljanje). Tudi tisti, ki so k meni “pošiljali” svoje zaposlene, da bi jih “kovčal” (naročniki coachinga), so želeli, “da bi jih naučil …” (voditi, nastopati, reševati konflikte ipd.) in da bi jih motiviral.
Kaj pa … ?
- Kaj pa, ko gre za spremembo miselnosti (recimo odnosa do ljudi, odnosa do dela, odnosa do delovnih sredstev)?
- Kaj pa, ko gre za reševanje zapletenih problemov?
- Kaj pa, ko gre za uresničevanje osebnih ambicij?
Za take primere je potreben drugačen pristop, ki ga strokovnjaki (v tujini in pri nas) imenujejo – coaching. Isto ime za povsem drugačen pristop. Kako se ta pristop razlikuje od coachinga veščin?
S posebnimi metodami in tehnikami v ljudeh prebujamo potencial, s katerim bodo kar najbolj izboljšali svojo uspešnost. Na takšen način ljudi ne učimo, ampak jim pomagamo pri učenju. Ljudem ne govorimo, kako naj rešijo svoje težave, ampak jim pomagamo, da sami rešujejo težave, s katerimi se soočajo.
Ljudje, ki sami pridejo do rešitev, so bolj motivirani za njihovo uresničenje.
Ključni načeli takšnega procesa sta:
- povečevanje zavedanja in
- prevzemanje odgovornosti.
Izvajalec takšne dejavnosti ni nujno strokovnjak za obravnavano problematiko, je pa strokovnjak za proces.
Ali tak proces res lahko imenujemo coaching? Morda, če predvidevamo, da se klient med procesom hkrati uči ravnanja v podobnih situacijah (se usposablja v uporabi metode in tehnike, ki jo je izkusil). Primer: moji klienti zelo hitro ponotranjijo GROW model in ga potem uporabljajo za samopomoč. Vendar niso vsi klienti enaki in niso vse metode in tehnike enake.
Mislim, da bi bila bolj primerna uporaba drugačnega imena.
Coaching ali facilitiranje?
Še najbolj primeren se mi zdi termin facilitation (facilitiranje ali olajševanje). Facilitiranje je namreč olajševanje nečesa (recimo procesa reševanja problemov).
Facilitiranje je nudenje pomoči z ustreznimi metodami in tehnikami, brez neposrednega vmešavanja v vsebino. Mnenje terminološke sekcije SAZU.
Facilitiranje je že uveljavljen termin za delo s skupino. Kajti tisto, kar nekateri imenujejo skupinski coaching, je pravzaprav facilitiranje. Nekateri strokovnjaki sicer opozarjajo na razlike med skupinskim coachingom in facilitiranjem (primer članka), vendar so razlike zanemarljive.
Zavedam se, da facilitiranje ni idealno ime, vendar verjamem, da je boljše od coachinga. Njegova glavna slabost je, da potrebuje dodatno razlago, za razlikovanje od skupinskega facilitiranja), zato naj bo to spodbuda k iskanju boljšega imena.
Situacijski coaching?
Če analiziram svoje dosedanje “coachinge“, ugotavljam da sem situacijski vodja in ne coach. Presojam, kaj klient potrebuje, kaj že ve in zmore, česa je trenutno zmožen, ter kombiniram facilitiranje in coaching. Vedno začnem s facilitiranjem. Če dobim občutek, da klient morda potrebuje usposabljanje, s facilitiranjem dosežem, da klient raziskuje tudi to možnost. Če se na koncu (procesa raziskovanja možnosti) odloči, da bom ravno jaz njegov trener ali učitelj, je to njegova izbira. Situacijsko vodenje ni nekaj kar delamo klientu, temveč tisto, kar delamo skupaj z njim.
Sklep
Kljub temu, da se nagibam k spremembi imena, ostajam prizemljen. Če večina ljudi razume coaching kot individualni trening in coacha kot svojega osebnega trenerja, naj bo tako. Meni se obnese, če najprej preverim, kako klient razume coaching in česa si želi.
Mislim, da ni pomembno, kako s klientom imenujeva njegovo potovanje po poti napredka. Važna sta njegov napredek in njegov uspeh. Še manj pomembno je, kako me klient imenuje. Če me klient imenuje coach, naj me. Jaz vem, da sem situacijski vodja, ki facilitira, ko je to možno, coacha, ko je to smiselno ali usposablja, ko je to klientova izbira.
Poimenovanje je bolj pomembno tistim, ki vodimo oba procesa. Nam pa ostaja izziv: kako poimenovati pomaganje klientu k večji samostojnosti, samoiniciativnosti in proaktivnosti? Ker coaching ni pravo ime.
Za takojšnji klic pritisnite: 041-621-689