Premislek o coachingu

Kaj je coaching?

Že dalj časa se sprašujem, kaj pravzaprav je coaching? Kdo je coach? Kako oba termina razume potencialni uporabnik (klient)?

Terminološka sekcija ZRC SAZU sicer svetuje uporabo poslovenjenih zapisov, torej: kovčing in kovč, vendar sta v Sloveniji angleška termina že tako uveljavljena, da raje ostajam pri njiju. Le včasih uporabljam poslovenjena zapisa za večjo razumljivost besedila.

Naj za začetek povem, da je moja glavna dejavnost izvajanje usposabljanj in spopolnjevanj s skupinami. S coachingom sem se začel ukvarjati na željo mojih strank, ki so želele individualno pomoč. Coachinga sem se naučil iz knjig in iz lastnih izkušenj (izkustveno učenje). Sem torej samouk. Nadaljevanje tega članka temelji na lastnem raziskovanju, razmisleku in preskušanju v praksi. Občutek pa imam, da tudi marsikateremu šolanemu coachu ni čisto jasno, kaj je coaching ali pa si ga razlaga v skladu z določeno doktrino.

Ko sem prvič slišal za coaching in za coache, sem takoj pomislil na severnoameriške športne trenerje in na njihove znane coache.

Slovenski prevod termina coach je trener in prevod termina coaching je treniranje.

Prevajanje zakomplicira dejstvo, da v angleško govorečih deželah uporabljajo tudi termin trainer (trener) in training (trening).

Trener temeljito obvlada specifično področje in svoje znanje ter svoje spretnosti prenaša na druge (posameznike ali skupine). V športu lahko trainer trenira tekače, metalce krogle, smučarje, košarkarje, lahko je tudi kondicijski trener.

Najpomembnejša razlika med trenerjem in coachem je v odnosu do udeležencev procesa. Coach zelo dobro pozna vsakega od članov svoje ekipe – ukvarja se tudi z njegovo motivacijo in njegovim samozaupanjem. Povprečen trener trenira veliko udeležencev in se ne utegne toliko posvečati posamezniku.

In še nekaj – v angleško govorečih deželah uporabljajo tudi termin instructor (inštruktor). Inštruktor se manj posveča teoriji in je predvsem osredotočen na izvedbo določene veščine – recimo fitnes inštruktor, vojaški inštruktor, inštruktor smučanja ipd.

Vendar imajo inštruktorje tudi na kolidžih in univerzah. Inštruktorji so po rangu nižje od profesorjev in učijo le omejeno število predmetov.

Področja delovanja trenerja in inštruktorja se zelo prekrivajo, ponekod ju celo enačijo.

Tudi meje med coachem, trenerjem in inštruktorjem so zelo nejasne. Na splošno velja nekakšna hierarhija med njimi po kompleksnosti njihovega dela. Najprej je inštruktor, nato trener, nato coach. Vendar to ni pravilo. Coach naj bi predvsem nadaljeval in nadgrajeval delo trenerja ter pomagal športniku spopolnjevati obstoječe znanje in veščine, mu pa tudi svetuje, ga inštruira in ga trenira. V amaterskem športu in v nižjih selekcijah je coach tudi inštruktor in trener.

V športu torej obstaja več vrst treningov, z vidika teme tega članka sta zlasti pomembna dva, ki ju angleško govoreči narodi imenujejo training in coaching.

Ko nekdo reče: “Would you train me? (Bi me treniral?)”, si želi nekaj znati, nekaj obvladati (se usposobiti za nekaj). Ko igralec reče: “Would you coach me? (Bi me kovčal?)”, si želi biti boljši (se spopolniti) v nečem.

Tako v tujini. Kako je pa pri nas?

V športu tudi pri nas poznamo inštruktorje, za trainerja in za coacha pa imamo samo en termin: trener. Če poznajo v tujini dve vrsti treninga training in coaching, pri nas za obe vrsti treninga uporabljamo isti termin: trening. To ni izjema. Podobno velja, recimo, za consulting in counseling (pri nas je oboje svetovanje, čeprav obstajajo med njima pomembne razlike).

V Sloveniji v športu torej ne poznamo coachov. Imamo trenerje, v reprezentancah so še selektorji s trenerskimi ekipami. Trener se bolj ali manj poglobljeno ukvarja s športniki (odvisno od številnih dejavnikov). Nekateri jih samo trenirajo, nekateri tudi kovčajo.

Na področju neformalnega izobraževanja (razvoja človeških virov) se poimenovanje izvajalcev zelo razlikuje med organizacijami in dejavnostmi. Ponekod jih imenujejo inštruktorji, ponekod (interni) predavatelji, ponekod (izobraževalni) trenerji, ponekod učitelji, ponekod voditelji in ponekod tudi coachi.

Precej manj nejasnosti je pri razlikovanju procesov pri delu s skupino. Ločimo:

začetno ali uvajalno usposabljanje (v tujini običajno temu rečejo inštruiranje)
usposabljanje, včasih s pridevnikom osnovno ali temeljno (kar je v tujini trening) in
spopolnjevanje (kar je še najbolj podobno coachingu z ekipo).

V praksi sta pogosto zadnja dva procesa prepletena. Ker ima redkokatera organizacija toliko udeležencev, da lahko oblikuje homogene skupine, se običajno izvajajo treningi (usposabljanja in spopolnjevanja) za heterogne skupine.

Pri delu s posameznikom prihaja do težav s poimenovanjem procesov. Ne s procesi. Procesi so precej jasni: tudi posameznik potrebuje podobne procese, kot skupina. Pri delu s posameznikom odpade težava heterogenosti skupine. Izvajalec se lahko popolnoma prilagodi posamezniku in izvaja proces, ki ga udeleženec potrebuje. Naprimer: inštruktor matematike inštruira, usposablja (razlaga in pojasnjuje, poskrbi za ustrezno vadbo) in pomaga svojemu učencu spopolniti svoje znanje in veščine.

Težave so s poimenovanjem dela s posameznikom. Kako poimenovati proces pomaganja posamezniku k samostojnosti, samoiniciativnosti in proaktivnosti? Je to coaching? Ugotavljam, da uporabljamo izraz coaching za dva različna procesa. V nadaljevanju ju bom imenoval Coaching 1 in Coachnig 2,

Coaching 1

Nekateri pravijo, da je profesionalni šport največji posel na svetu. V profesionalnem športu se obrača veliko denarja. Vsekakor je vpliven. Domnevam, da večina laične javnosti razume coaching v smislu športnega coachinga. K temu prispevajo tudi slovarji, ki razlagajo coaching kot inštruiranje, treniranje in celo svetovanje. Preverite prevode na dnu strani.

Mar ni to usposabljanje in ne coaching (trening)? No pa smo tam. Kaj je razlika med usposabljanjem in coachingom (treningom)? Pred več kot dvajsetimi leti praktično nismo poznali treningov. Imeli smo formalno in neformalno izobraževanje. Neformalno izobraževanje je pretežno potekalo v obliki tečajev (tečaj za varilce, tečaj angleškega jezika, kuharski tečaj ipd.), seminarjev (za računovodske delavce, za vodenje sestankov, za tajnice ipd.) in kongresov (recimo Dnevi pravnikov v Portorožu). Njihova značilnost je bila relativna pasivnost udeležencev in enosmerna komunikacija izvajalcev (inštruktorjev na tečajih in predavateljev na seminarjih ter posvetih). Od udeležencev se je pričakovalo, da bodo sedeli in poslušali. Z odpiranjem Slovenije v svet, so k nam prihajale nove interaktivne oblike dela z udeleženci in tudi nova imena – recimo trening in učne delavnice. Ampak trening je isto, kot je bil tečaj. Le metode dela so se spremenile. Izjema so tečaji tujih jezikov, ki so bili že od vsega začetka interaktivni. Še vedno veljajo tečaji tujih jezikov za metodološko najbolj domišljene. Trening je samo moden izraz za usposabljanje. Če pogledamo, kako je v angleško govorečih deželah, bi lahko rekli, da je trening temeljno usposabljanje, coaching pa nadaljnje usposabljanje ali spopolnjevanje.

Za uspešen coaching je potreben strokovnjak. Če analiziram svoje dosedanje kliente, ugotavljam, da so skoraj vsi iskali strokovnjaka za tisto, kar jih zanima in pričakovali odgovore, napotke, usmeritve, nekateri tudi trening. Tudi tisti, ki so k meni “pošiljali” svoje zaposlene, da bi jih “kovčal” (naročniki coachinga), so želeli, “da bi jih naučil …” (voditi, nastopati, reševati konflikte ipd.) in da bi jih motiviral. Torej to, kar dela dober trener oziroma učitelj.

Spomniva se še prvega pomena besede coach: kočija, voz. Coach je lahko tudi oseba, ki upravlja kočijo ali voz. Kaj dela kočijaž? Uporablja vajeti za usmerjanje, ustavljanje in poganjanje konja; z glasom konja miri, graja ali ga spodbuja. Da se razumeva: ne primerjam klienta s konjem, želim le opozoriti na izvorni pomen besede coach in ponazoriti proces coachinga s kočijaženjem. Trener pravzaprav kočijaži drugo osebo tja, kamor jo hoče pripeljati.

V poklicnem in osebnem razvoju ljudi je takšen coaching zelo pogost. Inštrukcije, urjenje in svetovanje so koristni procesi pri razvoju in krepitvi veščin – recimo javnega nastopanja, sestavljanja izdelka v proizvodnji, pisanja odločbe po ZUP-u ipd. Tisti, ki se učijo ali uvajajo v delo, potrebujejo ustrezno vodenje: natančna navodila, preverjanje razumevanja, nadzor nad izvajanjem, povratno informacijo in spodbude, ko jim pade motivacija (recimo ob spoznanju, da je veščina težja, kot so mislili). Z dobrim coachem (trenerjem) bo coaching (trening, tečaj) uspešen.

Coaching 2

Kaj pa, ko gre za spremembo miselnosti (recimo odnosa do ljudi, odnosa do dela, odnosa do sebe)?
Kaj pa, ko gre za reševanje zapletenih problemov?
Kaj pa, ko gre za uresničevanje osebnih ambicij?

Psihologi, pedagogi, andragogi in drugi strokovnjaki, ki obravnavamo vedenje ljudi in možnosti za njihov razvoj, ugotavljamo, da obstajajo velike razlike med razvijanjem spretnosti in telesnih veščin ter med vplivanjem na miselnost ljudi. Prav tako vemo, da motivacija ne izvira od zunaj, ampak od znotraj. In, da ljudje bolj cenimo (si zapomnimo) tisto, za kar smo se trudili sami; kot tisto, kar smo dobili “na pladnju”.

Za take primere je potreben drugačen pristop, ki ga strokovnjaki imenujejo – coaching. Da, coaching. Isto ime za povsem drugačen pristop. Ni čudno, da se lahko dve osebi pogovarjata o coachingu in z njim razumeta različne stvari. Podrobneje poglejva “drugi coaching” – Coaching 2.

*“Naj ji ga dam ali naj ji pomagam, da bo sama ugotovila, kako lahko pride do njega.”*

En od pomembnih strokovnjakov, ki je vplival na drugačno razumevanje Coachinga 2 je John Whitmore, avtor knjige Coaching for Performance, ki pravi, da je coaching prebujanje potenciala.

Ljudje imamo v sebi ogromno potenciala. Včasih se ga zavedamo, velikokrat pa ne.

S coachingom v ljudeh prebujamo potencial, s katerim bodo kar najbolj izboljšali svojo uspešnost. Coach ljudi ne uči, ampak jim pomaga pri učenju. Coach jim ne govori, kako naj rešijo svoje težave, ampak jim pomaga, da sami rešujejo težave, s katerimi se soočajo.

Ljudje, ki sami pridejo do rešitev, so bolj motivirani za njihovo uresničenje.

Sami lahko vidite, da je takšen proces povsem drugačen od treninga in treniranja. Gre za drugačen način mišljenja, ne samo za drugačne veščine. Izvajalec takšnega coachinga je bolj osredotočen na proces in na klienta, kot na vsebino:

več sprašuje, manj razlaga
več posluša, manj govori
prepušča odločitve klientu in se ne odloča namesto njega.

Ključni načeli coachinga sta:

povečevanje zavedanja in
prevzemanje odgovornosti.

Poglejva dva opisa »drugačnega« coachinga.

International Coach Federation opredeljuje coaching kot ” … partnerstvo s klienti v procesu, ki spodbuja razmišljanje in ustvarjalnost, ki jih navdihuje za povečanje njihovega osebnega in poklicnega potenciala. Proces coachinga pogosto odklene prej neizkoriščene vire domišljije, produktivnosti in vodenja.

Vsi imamo cilje, ki jih želimo doseči, izzive, ki jih želimo premagati, in trenutke, ko ne vemo, kaj bi. Sodelovanje s coachem vam lahko spremeni življenje in vas postavi na pot do večje osebne in poklicne izpolnitve.”

Slovensko coaching združenje na svoji spletni strani navaja, da je coaching “… interaktiven proces, ki pomaga posameznikom in skupinam s pomočjo coaching orodij in tehnik razviti nova vedenja. Coacheva vloga v procesu coachinga je klientu pomagati jasno izoblikovati cilj, ustvariti novo okolje in nove vire, v katerem bo lahko razvil novo vedenje, ki ga bo vodilo do novih rezultatov.”

Kaj najdemo v naših slovarjih? Spletišče Fran nima gesel coaching, coach, kovčing, kovč; ponuja pa povezavo na mnenje terminološke sekcije SAZU o izvršnem kovču. Tam najdete povezavo do Terminološkega slovarčka ZRSZ v katerem piše: “3. Coaching (coaching) kovčiranje, kovčing, trening. Metoda individualnega razvoja posameznika oziroma spodbujanje razvoja posameznika s postavljanjem ustreznih vprašanj, ki povečujejo posameznikovo zavedanje o različnih vidikih obravnavane teme in odpirajo nove poglede na posameznikovo vedenje, stališča, lastnosti, vrednotenje itd. Glede poimenovanja v Sloveniji še ni konsenza, zato povzemamo vse trenutne izraze.”

Če za trenutek zanemariva razlike pri opredelitvi uporabnikov coachinga (eni pravijo, da je namenjen posameznikom, drugi, da je namenjen tudi skupinam), se vprašajva: Kaj je skupno vsem trem opisom coachinga 2? Osredotočenost na klienta. Torej – ni pomemben coach in njegova stokovnost, ampak klient, z vsemi svojimi potenciali.

Imamo en ali dva coachinga?

Na podlagi dosedaj obravnavanega, gre za dva različna procesa, ki imata skupno ime: coaching. Zato bi bilo smiselno, bodisi razširiti razlago coachinga ali pa spremeniti ime enega od njih.

Nagibam se k drugi možnosti, saj se v osnovi oba procesa zelo razlikujeta. Kot ste opazili, sem ju poimenoval coaching 1 in coaching 2. Samo začasno, saj izraz coaching (v slovenščini: trening) ne ustreza procesu coachinga 2.

Menim, da bi bil ustrezen termin za Coaching 1: spopolnjevanje. Torej trening je usposabljanje, coaching pa spopolnjevanje.

Kako pa bi poimenovali coaching 2?

Kot rečeno, ga izvajalci imenujejo coaching, kar ni prav. Coaching 2 je več od “navadnega” coachinga. Predpostavlja, da ima klient v sebi že dovolj znanja in izkušenj, da z ustreznim vodenjem sam pride do odgovorov ali rešitev. Zato izvajalci takšnega coachinga izrecno poudarjajo, da coaching ni trening. Pa je potem coaching? Ker prevod besede coaching je trening. Coaching 2 ni kočijaženje klienta od vprašanja do vprašanja. Na misel mi pride samo en tehten argument za uporabo imena coachinga tudi za poimenovanje coachinga 2: ko se klient med procesom hkrati usposablja za uporabo metode in tehnike (izkustveno učenje). Primer: moji klienti zelo hitro ponotranjijo GROW model s katerim jim pomagam pri reševanju njihovih izzivov in ga potem uporabljajo za samopomoč. V tem primeru bi lahko rekli takšnemu coachingu advanced (napredni) coaching, ki temelji na izkustvenem učenju. To bi spominjalo na stopenjsko usposabljanje (začetni tečaj, nadaljevalni in napredni tečaj), kar v primeru coachinga 2 ni ustrezno.

Dogaja se celo, da ponudniki coachinga obljubljajo coaching 2, klient pa dobiva nasvete in priporočila, kar še usposabljanje ni, kaj šele coaching 2

Zato pa se nagibam k drugačnemu imenu.

Kratek obvoz skozi situacijsko vodenje

Preden nadaljujeva, poglejva malo širše – na vodenje (Leadership). V tem članku je opis razlik med Managementom in Leadershipom.

Vodje (liderji) niso samo formalni vodje. Vsi smo (kdaj) vodje. Vsakič, ko poskušamo vplivati na nekoga, ga vodimo. Ko otrok vpraša starša: “Kam bomo šli letos na morje?”, se nahaja v vlogi vodje (liderja); ko žena vpraša moža: “Kako naj rešiva …?”, je v vlogi vodje; ko zaposleni vpraša svojega šefa: “Kakšne bodo posledice, če ….?”, je v vlogi vodje, ko se vprašam: “Kako naj se organiziram, da mi bo uspelo …?” vodim sebe.

Zato se splača učiti veščin vodenja. Morda bo tudi vam koristilo nekaj zanimivih sporočil situacijskega vodenja (Situational Leadership), kjer je coaching en od štirih glavnih slogov vodenja.

Situacijsko vodenje (povezava na članek) temelji na treh veščinah: diagnosticiranju, prilagajanju trenutni situaciji druge osebe in dogovarjanju.

*Prikaz ustreznih slogov vodenja za določeno stopnjo razvitosti posameznika*

Prilagodljivost je izbira ustreznega sloga vodenja za trenutno situacijo druge osebe:

zavzeti učenec potrebuje usmerjanje (natančna navodila, preverjanje razumevanja, nadzor med izvajanjem in povratno informacijo) – to je zelo podobno inštruiranju (temu, kar v ZDA imenujejo training, pri nas inštruiranje);
razočarani začetnik potrebuje coaching (v smislu coachinga 1): več znanja in več ter drugačne izkušnje, vendar tudi razumevanje (poslušanje in dokazovanje razumevanja), zahvalo. spodbude in pohvale;
nihajoči darovalec potrebuje podporo in spodbude (vprašanja, resnično poslušanje, zahvale in pohvale) – to je zelo podobno temu, kar je značilno za coaching 2;
kompetentni izvajalec potrebuje zaupanje in avtonomijo.

Model situacijskega vodenja (povezava na članek) uporablja termin coaching izključno za drugi slog vodenja – za delo s posameznikom, ki nima dovolj znanja in izkušenj, manjka pa mu tudi motivacije za učenje. Tretji slog vodenje (najin coaching 2) imenuje supporting (podpiranje).

Pri situacijskem vodenju je poimenovanje slogov vodenja ne vpliva na poimenovanje tistega, ki določen slog uporablja, saj vse štiri uporablja (izbira med njimi) ista oseba – situacijski vodja.

Kako poimenovati Coaching 2?

Sedaj pa se vrniva nazaj k temi tega članka: kako poimenovati coaching 2? Če bi se zgledovali po situacijskem vodenju, bi bilo eno od možnih imen supporting (podpiranje). Vendar, kako bi poimenovali izvajalca podpiranja? Podpornik? Zveni čudno, mar ne? Ali bi objavili oglas za podpiranje (“Sem podpornik in nudim podpiranje“)? Ali bi klient po spletu sploh iskal sebi primernega podpornika?

Kaj bi bilo boljše ime?

Če bi bili v angleško govoreči deželi, bi predlagal, da termin coaching uporabljamo samo za coaching 1, za coaching 2 pa izberemo drugo ime. Še najbolj primeren se mi zdi termin facilitation (facilitiranje). Facilitation je namreč lajšanje nečesa (recimo procesa reševanja problemov), facilitation je nudenje pomoči z ustreznimi metodami in tehnikami, brez neposrednega vmešavanja v (pogovor, razpravo, reševanje problemov). Zavedam se, da facilitiranje ni idealno ime, vendar verjamem, da je boljše od coachinga.

Facilitiranje je že uveljavljen termin za delo s skupino. Kajti tisto, kar nekateri imenujejo skupinski coaching, je pravzaprav facilitiranje. Nekateri strokovnjaki sicer opozarjajo na razlike med skupinskim coachingom in facilitiranjem (primer članka), vendar so razlike bistveno manjše, kot so razlike med coachingom 1 in coachingom 2. Še supporting (podpiranje) iz situacijskega vodenja je boljše ime od coachinga.

Facilitation in facilitator v angleščini zvenita veliko bolje od supporting ter supporter in angleško govorečim ljudem sta tudi bolj razumljiva. Kaj pa v slovenščini?

Kovčing ali facilitiranje?

*Predlog poimenovanja procesov glede na število udeležencev in vire idej, predlogov in tešitev.*

Bi nova termina lahko bila facilitiranje in facilitator? Termin facilitiranje se počasi uveljavlja tudi pri nas. Društvo moderatorjev Slovenije (v angleščini se od vsega začetka imenuje: The Slovenian Association of Facilitators) se je letos preimenovalo v Društvo facilitatorjev Slovenije. Na spletni strani društva piše, da facilitiranje “… (ang. facilitation) izhaja iz besede facilitate, kar pomeni napraviti nekaj lažje, pomagati pri napredovanju.”

Še člani društva se počasi navajamo na nov termin, kaj šele ostali. Ocenjujemo, da bo potrebno precej časa za promocijo in uveljavitev termina facilitiranje za to, kar smo doslej počeli, vendar pod imenom moderiranje.

Vseeno – poglejva v bodočnost in si znova postaviva vprašanje: “Če enak proces s skupino imenujemo facilitiranje, zakaj ne bi tako imenovali tudi proces pomaganja posamezniku?”

Za zaključek

V Sloveniji je coaching že tako uveljavljen termin za najin coaching 2, da bi poskus spremembe poimenovanja v strokovni javnosti naletel na velik odpor. Kljub temu, da se nagibam k preimenovanju coachinga 2, ostajam prizemljen. Verjetno je najbolje, da ostane tudi coaching 2 še naprej coaching. Sploh, če bi v slovarje spletišča Fran dodali geslo coaching z obema razlagama – v stilu coachinga 1 in coachinga 2.

Še vedno pa mislim, da bi novo ime za coaching 2 rešilo zmedo laične javnosti glede coachinga. Prevod termina coaching je trening in pika. Z novim imenom bi preprečili komunikacijski šum med klientom, ki morda razume coaching v smislu Coachinga 1 in kovčem, ki razume coaching v smislu Coachinga 2.

To terminološko razpredanje je bil moj poskus blaženja zmede s terminom coaching. Zavedam sem nove zmede, ki jo vnašam s predlogom, da bi coaching zamenjali s facilitiranjem (zlasti, ker potrebuje dodatno razlago, za razlikovanje od skupinskega facilitiranja), zato naj bo to spodbuda k iskanju boljšega imena.

Sem pristaš “plavanja s tokom”. Če večina ljudi razume coaching kot individualni trening in coacha kot svojega osebnega trenerja, naj bo tako. Vsekakor je koristno najprej preveriti, kako klient razume coaching in česa si želi od coacha. Potem pa je od coacha odvisno, kako se bo na to odzval.

Če analiziram svoje dosedanje “coachinge“, ugotavljam da sem situacijski vodja in ne coach. (glejte opombe). Presojam, kaj klient potrebuje, kaj že ve in zmore, česa je trenutno zmožen, ter kombiniram facilitiranje in coaching. Vedno začnem s facilitiranjem. Če se mi zazdi, da klient morda potrebuje usposabljanje, s facilitiranjem dosežem, da klient raziskuje tudi to možnost. Če se na koncu procesa odloči, da bom ravno jaz njegov trener ali učitelj, je to njegova izbira.

Skratka: mislim, da ni pomembno, kako s klientom imenujeva njegovo potovanje po poti napredka. Važna sta njegov napredek in njegov uspeh. Če klient misli, da je za njegov uspeh zaslužen coaching, tudi prav.

Nama (vam in meni) pa ostaja izziv: kako poimenovati facilitiranje s posameznikom, da se bo ločilo od facilitiranja s skupino. Ali pa se potrudiva, da bo v slovarjih coaching dobil še dodatno razlago v smislu facilitiranja. Potem smo lahko vsi situacijski coachi.

Opombe:

Prevodi iz najbolj priznanih spletnih slovarjev

Slovarji razlagajo coaching kot:

dajanje nasvetov in navodil o smeri ali procesu
proces treniranja nekoga za določen šport, za boljše izvajanje dela ali za izboljšanje veščin
dopolnilni pouk iz določenega predmeta.
treniranje ali inštruiranje (ekipe ali posameznika)
dajanje (nekomu) navodila kaj storiti ali reči v določeni situaciji
dajanje (nekomu) strokovni nasvet glede doseganja njegovega cilja
delo ali dejavnost nudenja treninga ali pomaganje, da se (nekdo) pripravi za nekaj.

Preverite sami:

Coacha pa slovarji opisujejo kot:

zasebnega inštruktorja (private tutor)
osebo, ki inštruira ali trenira (zlasti osnove športa) in usmerja strategijo ekipe
osebo, ki uči druge, da se izboljšajo v športu, določeni veščini ali pri šolskem predmetu
osebo, ki trenira posameznika ali športno ekipo
osebo, ki nekomu nudi privatne lekcije, pogosto zato, da bi jih pripravil na izpit
osebo, ki jo je nekdo najel, da bi dobil nasvete, kako naj doseže, kar želi v življenju in pri delu.