V lanski avgustovski številki Training + Development,
je bil objavljen intervju z Marcusom Buckinghamom o sodelovanju s pripadniki generacije Y (GY). Za lažje razumevanje navajam zadnjih pet generacij:
1. generacija “veteranov”, rojeni v obdobju 1922-1934
2. generacija BB (Baby Boomers), “otroci blaginje”, rojeni v obdobju 1944-1960
3. generacija X (neXt - naslednji), rojeni v obdobju 1961-1980
4. generacija Y, rojeni v obdobju 1981-2000
5. generacija Z, rojeni po letu 2000.
Y ima dvojni pomen: to je generacija, ki nasledi generacijo X (logika: X,Y,Z), in hkrati generacija, za katero je značilno večno vprašanje: zakaj? (v angleščini se črko “y” izgovarja “why” - zakaj). Zakaj je to potrebno? V čem je smisel te naloge? Zakaj je to pomembno zame? 
V zadnjem času se intenzivneje ukvarjam s tako imenovano GY. Tudi zato, ker sta oba moja otroka tipična pripadnika GY. Kot pripadnik generacije BB imam težave že z GX, kaj šele z GY. Marcusa sem spoznal maja 2006 na Konferenci ASTD v Dallasu (na posnetku med podpisovanjem svojih knjig). Iz intervjuja v T+D povzemam zanimivejše dele.
Marcus pravi, da je GY mnogo bolj optimistična, bolj podjetna in bolje obvlada sodobno tehnologijo kot njegova generacija X. Njegova generacija je odraščala v veri, da ni nič stalnega. Opazovali so zakonske partnerje, ki so se ločevali, videli so Challengerja, ki ga je razneslo. Zaradi posledic teh socioloških vplivov, so s predsodki obremenjena, rahlo pesimistična, nezaupljiva generacija brez iluzij…Najtežje jih je pripraviti, da bi verjeli v nekaj resničnega.
GY pa je drugačna. To je “najbolj nagrajevana, cenjena in hvaljena generacija, kar jih poznamo. Na delovna mesta prihajajo z izjemno močno potrebo po priznanju. Pripadniki GY pričakujejo, da bodo napredovali že po šestih tednih dela.” Zanimivi so primeri, ki jih navaja iz ZDA, na primer ta: otrok je dobil priznanje že zato, ker se je pojavil na tekmi.
Izziv, ki nam ga nudi sodelovanje s pripadniki GY je kanaliziranje njihove potrebe po priznanju in zaslužnosti. Glede tega je Marcus optimističen. Po njegovem rešitev ni v vodenju GY, ampak v vplivanju nanje, da bodo samoobvladovali svoja pričakovanja. Sodoben vodja naj razmišlja: Kako jim lahko dam občutek moči in nadziram njihove želje? Kako jim lahko dam možnost, da se sami odločajo, kako bodo preživeli čas na delovnem mestu? Pripadniki GY želijo, da bi se opis njihovih del in nalog mesečno prilagajal njihovim željam in potrebam . Zanje je potrebno opustiti stari način ocenjevanja po katerem šef pove podrejenemu, kaj bi moral narediti za razvoj svojih sposobnosti in odpravo svojih pomanjkljivosti. Pri njih to ne deluje. Marcus pravi: “Puščica pogovora je obrnjena v napačno smer. GY želi poučiti svojega šefa o svojih pravicah. Prepričani so, da je šefova naloga, da jim to omogoči.”
Na vprašanje ali to pomeni, da bi vodje morali popustiti njihovim zahtevam, Marcus odgovarja: “To, o čemer govorim, zveni kot prilizovanje, ampak GY prihaja na delovna mesta z miselnostjo: Tu sem – zabavaj me.” Marcus navaja dva odziva. Lahko jih imamo za mlade in nezrele in predvidevamo, da bodo enkrat prerasli svojo potrebo po pozornosti. To se ne bo zgodilo, ker so korenine problema v socioloških spremembah, ki so vplivale nanje med odraščanjem. GY ni gledala kako je razneslo Challengerja. Oni želijo več nadzora, več avtoritete in več možnosti vplivanja na izrabo svojega delovnega časa. Zahtevali bodo pohvalo, priznanje in napredovanje. Vodja jim seveda tega ne more dati samo zato, ker to zahtevajo. Zato, če vodje ne bodo previdni, se lahko vse hitro spremeni v nenehno borbo z GY. Marcus misli, da je najboljši način za vpletanje mlade generacije takšen: “Pomagali ti bomo dobiti, kar želiš, ker želimo, da bi dal več od sebe.”
Na vprašanje kaj se bo zgodilo, če imata vodja in pripadnik GY enako močno potrebo po nadzoru (večina vodij vendar pričakuje, da bodo “šefi”), je Marcus dejal: “Na to vprašanje so tri odgovori. Prvi je, da mora biti vodstvo neke organizacije zelo jasno pri sporočanju pričakovanj svojim vodjem: “Oni (GY) so naša bodočnost. To bodočnost moramo dopustiti.” Drugo, kar bi vodstvo moralo sporočiti svojim vodjem je: “Najprej začnimo s tabo. Opis tvojih del in nalog je sedaj drugačen.” In nazadnje, pripadniku GY bi Marcus dejal: “Tvoje poslanstvo je, da ugotoviš, kaj lahko nadziraš in česa ne. Uporabi svojo razsodnost za odločitev, kje imaš dovolj manevrskega prostora in kje ga nimaš.”
Na vprašanje kako naj se obnaša pripadnik GY, ki postane vodja starejši generaciji, Marcus odgovarja: “Takšna situacija je vedno zapletena. In zgodi se vam lahko ne glede na generacijo, ki ji pripadate. GY lahko vodi GX; GX lahko vodi BB generacijo. Mislim, da je rešitev vseh teh situacij enaka: “Ti imaš posebne prednosti. Poiskati bova morala načine, kako bi jih tukaj na delu izkoristila čim več.” Takšno sporočilo lahko odpravi generacijske razlike, pravi Marcus.